Vsak dan je izgubljen, če življenje ni v njem, če iskrenih ni nasmehov in nekaj majhnih lušnih grehov.

Odmevni petek 13. je mimo, pa se ni nobenemu od nas zgodilo nič pretresljivega :P. That's life, zadene te ko najmanj čakaš. Kljub temu da mi je Miha zadnjič lepo pojasnil, da polna Luna nekako ima vpliv na rast las, jaz v to še vedno ne verjamem. Verjamem pa, da bodo naši politiki bedaki ob vsakem solsticiju in da bo moj pes najboljši na svetu tudi, če bodo soncu žarke na Zemljo zakrivali oblaki. Tako pač je, nismo vsi za vse in jaz nisem za vraževernost.

Drugače pa se mi zdaj končno pozna, da sem malo manj utrujena, čeprav se že pripravljam za izpite in kljub majceni pauzi na faxu berem izpiske. No, vsaj naj bi jih, pa sem se lotila bloganja :P, sem sama doma, ker so moji šli na razprodaje. Malo sem jim fouš, ker jim urejam kataloge potovanj za Turčijo za med zimskimi počitnicami, kamor bi z veseljem rada šla.
Pa včeraj sem videla neznansko lepe uhančke pikapolonice nove v Tušu :P, ne vem, zakaj jih nisem odnesla lepo s sabo, bi mi morda prinesli več sreče ali pa vsaj možnosti.

Zunaj je kar hladno, zato poskrbimo tudi, da smo zdravi (dokaz vitaminov in plemenite prehrane je na fotkah ;) ). mali se rad sonči, venček pa je tudi še vedno aktualen, čeprav letos noče bit nič snega.

Le v sanjah ljubim se s teboj,
le v sanjah ljubimec si moj.
A ko z jutrom se razblinijo,
v mojem srcu je skrivnost.

Ne mine dan, ko v mojih mislih si,
v objemu tvojem se topim.
V oblakih jadram, svet se lepši zdi,
nazaj pristati ne želim.
Le v sanjah ljubim se s teboj,
le v sanjah ljubimec si moj.
A ko z jutrom se razblinijo,
v mojem srcu je skrivnost.
Po pravici povedano je letošnja zima dokaj mila, pa naj še kdo reče, da nas zaradi globalnega segrevanja čaka ledena doba!