Zeleni vrh na 1. NOVEMBER

V prvi vrsti je danes dan mrtvih. To je dan, ko se spominjamo vseh pokojnih, ki so nam (in nam še danes) nekaj pomenijo. Zato sem se sama že zjutraj odpravila na pokopališče poklonit trem posebnim osebam, ki so zaznamovale moje življenje in iz različnh razlogov žal niso več med nami. In zakaj sem letos odšla sama? Kam gre Anja :P.

KER SMO ŠLI V HRIBE, okoli enajstih sva se namreč z Malim spokala v Ravne. Tako smo imeli prelep izlet skupaj s Cankom in šli na Zelenih vrh. Zeleni vrh je 2052 m visoka gora, ki se nahaja vzhodno od najvišjega vrha Spodnjih Bohinjskih gora. S travnatega vrha, ki se prepadno spušča proti planoti Spodnja Komna, se nam odpre lep razgled na že omenjeni Tolminski Kuk ter na Mali vrh, Podrto goro, Vrh Konte, Vrh nad Škrbino, Tolminski Migovec, ob lepi vidljivosti pa vidimo Triglav ter ostale bohinjske gore, morje in Škofjeloško ter Cerkljansko hribovje. Vreme je bilo prekrasno in dan zares nepozaben. Gre za dokaj zahtevno turo, vsaj zame, saj smo od izhodišča pa do vrha rabili nekje tri ure, pa nismo neki počasneži. Na vrhu smo imeli krasen pogled na okoliško naravo in vrhove, kar je res vredno truda, da prilezeš do konca. V kotanjah je bilo še nekaj snega. Nazaj pa smo prišli okoli šestih, pot je bila lepa - najprej se vije skozi gozdiček, nato prideš do planine Kal in potem po travnikih nadaljuješ do tam, kjer se odcepi pot (za Migovec ali pa druge v verigi). Potem smo nadaljevali po nekoliko peščeni poti (najbolj smotan del), skozi rušje, ki smo ga nazaj grede tudi nabrali za mamo, ki bo iz njega naredila šopek, pa do vznožja hriba. Tam se potem pot razcepi na tisto, za Tolminski Kuk (kjer smo bili avgusta) in za Zeleni vrh. Mislim, da svoje ime nosi prav zaradi barve, ki se lahko zahvali travi. V senčnem predelu pod nami je bilo videt še veliko beline, smo pa bili sami na vrhu. Nato smo napolnili naše lačne bušije in se oblekli, da nas nebi zeblo, pa na srečo ni bilo kakšne megle ali vetra na vrhu. Se je pa spustila nazaj grede na enem delu, tako, da se je kar hitro zmračilo. Jaz sem UTRUJENA, priznam ;). Pot je bila kar dovolj dolga zato so tudi kakšne bolečine v naših šapah danes opravičljive. Sem pa tudi malce lačna, zato bom počasi nehala s tem objavljanjem in šla na večerjo :P. 
Če zaključimo, smo se imeli res lepo in očitno je tudi praznik mrtvih lahko lepa priložnost, da se imajo fajn živi. Vsaj to, ko nas ne bo več tako ne bo več imelo smisla. 

Vrhunec življenja doživimo, ko spoznamo,
da so težave in krize neizogibne in smo se zmožni z njimi soočiti.
Ko dojamemo,
da kriza ne pomeni konec življenja, konec lepih trenutkov, konec ljubezni…
temveč le premik k svojemu lastnemu življenju. Lepo je živeti.