Današnji post bo namenjen neovirtualnim odnosom med ljudmi :P.
Da ravno povzamem dogodke minulih dni, zgodila sta se kot prvo DVA POSEBNA, najprej naj omenim Danni, ki mi kot oseba veliko pomeni in je včeraj že drugič postala ponosna mamica. To pišem zato, ker je v kontekstu z današnjo temo in lahko rečem, da ona zame velja kot oseba, s katero se (pretežno) slišim zgolj preko neta, pomeni pa mi veliko več kot marsikdo, ki z mano govori od blizu. Žal sva tako narazen, sem pa prepričana, da bi se veliko več videli, če bi bile bližje in da bi redno zahajale na srečanja ob kavi ;) morda kdaj to še pride. Lahko bi se še jaz preselila kam med Paštarje, ali pa se kdaj oglasimo na obisku :o).
Seveda je zdaj pomembna LARA, ki je na svet prijokala malo po četrti uri, glede na to, da smo jo čakali že kar nekaj časa je bila princeska hitro zunaj. Težka 3300 gramov z blondnimi laski in zagotovo je lepa po mamici ;), komaj čakam, da vidim še kakšno njeno fotko, da potrdim napisano. Glede na to, da so odnosi razkrhani zaradi veleslavnega Fejsbuka je v tem in edino tem primeru prav to omogočilo, da se midve lahko čekirava in pogovarjava. Druga pa mamica postala Katka, ki je ob treh rodila Milo, še enkrat iskrene čestitke obema družinicama in čimprej se pridite cartat domov med sorodnike :).
Včeraj smo bili z m&M še v hribih, za tem pa smo šli na obisk še k enim dojenčkom ;). Šli smo gledat Portove vietnamske pujske (mladički).
Danes pa je en tak, nevemkajbisičlovekonjemrekel dan. Khm. Po pričakovanjih danes ni bilo dimnikarja, pa nebi o njegovi profesionalni organizaciji dela (beri: ko je že tukaj se spomni, da rabi štiri cegle in gre nazaj po njih KLJUB temu, da je VEDEL včeraj, da jih bo rabil, do tega da nima nobenega orodja in da luknjo slučajno za pol fali). Ampak človek potrpi, tako je, če pride privat obrtnik in njegov veleum dimnikarstva.
Popoldan pa sem se namenila počivat, kar sem si kot cilj zastavila že včeraj, propadla pa sta tako:
- včerajšnji: šla z mamo v Gorico
- današnji: šla na Grad s Tejo.
Mama je imela okulista pa sem šla z njo, ker sva šle potem še pogledat malo v šoping center. Ona je kupila posteljnino z ovčkami pa nekaj piškotov, narezano mešano sadje pa par drobnarij, jaz pa torbico Adidas (!!!) za Malega, anorak (Kilimanjaro), dve majci, ki vpijata znoj in ene hlače, ki držijo dež. Dobila pa sem še majčko s tremu pudeljčki pa en modrček (zadnje čase se mi nekaj trgajo :O?), niso pa (po predvidevanjih) imeli NIČ pametnega, tako, da me nakupovanje že dolgo RES NE sprošča več in mi je prej v breme. Edina res uporabna je revija Hišne mojstrovine (ki jo bo najprej prebral Mali, tako, da še čakam na vrsto za branje). Upam, da bova spet kaj izdelala, že nekaj časa razmišljam o nekakšni mali mizi za na sredino moje sobe, kamor bi človek odlagal spotoma predmete, pa se mi nekako zdi, da bo izpadlo prenatrpano. Mami so izmerili vid in ji prisodili novo dioptrijo, za leče pa bo dala 240 evrov! BOGTIHVALA DA DOBO VIDIM (zaenkrat).
In ker ne želim, da mi računalnik pokvari vid sem šla tudi danes na sprehod s Tejo namesto, da bi gledala film (drugi del The Ring). Hecam se, ker razlog ni to in bi film z veseljem morda pogledala jutri ;) je bilo pa vseeno prijetno fajn. Naklepetale sva se. Človek potrebuje družbo. In prav to so nam moderne tehnologije vzele. Pa ne govorim o tem, da niso prinesle tudi veliko pozitivnega. Treba je nanje gledati s kritično distanco. Sama menim, da so se moje težave začele takrat, ko sem izgubila dve dobri prijateljici in nismo več hodile skupaj popoldan naokoli, končale pa so se takrat, ko sem znova vzpostavila KVALITETNE (s poudarkom na tem) odnose in se začela družiti v živo. Ne vem, če je smer, v katero grejo danes mladostniki, dobra. Izgubljamo pristne stike, bojim pa se še, da bomo res postali dvospolniki, kot napovedujejo mnogi družboslovci.
Genialni ljudje imajo najkrajše biografije. Njihovi rojaki ne morejo o njih povedati ničesar. EMERSON
Ni komentarjev:
Objavite komentar