''Dns bom zabluzu.''

Ko takole že (več kot) dve urci skušam sestavljati Puzzle in mi od vročine v glavi kisa misli, mi je na pamet prišlo tudi par utrnjenih zamisli za pisanje. In ker je vreme namenjeno temu, da je človek ''butast'', bom tudi jaz nekoliko ''zabkuzila''. 
Ko si takole delaš sam sebi družo, se spomniš marsičesa. Bliža se tretji letnik (kar ne morem verjet!), kar pa me navda z različnimi občutki. Jaz sem primer, ki je izbral napačen poklic. Pa saj zveni kot zrabljena floskula, če izjavim, da v denarju pa že ni vse, res je, a kljub temu odločilno usmerja vsako zgodbo. Sama nisem izbrala tržnega komuniciranja zato, ker bi imela blazen interes. Izbrala sem ga zato, ker so me drugi (predvsem starši, za kar pa jim ne pripisujem, da ne bo pomote, nobene negativne krivde) uspeli pregovoriti, da je bolje, da izberem nekaj, kar mi bo odprlo zaposlitev in ne nekaj, kar je preveč abstraktno, torej je pri meni to pomenilo NE psihologije (ker sem preveč senzibilna in nebi zmogla ustvariti oklepa), kulturologije (na katero bi se v prvem letniku skoraj preusmerila, pa se nisem upala- pametno) in nikakor vpisa na antropologijo, sociologijo ali pedagoški program.

Pa danes obžalujem? NE. Eden razlog za to je gotovo sklep, ki sem ga sama sebi dala pred nekaj leti in se glasi, da res NIKDAR IN NIKOLI NE BOM OBŽALOVALA STVARI, KI SO SE ZGODILE V PRETEKLOSTI, POD POGOJEM, DA POZNAM AKTUALNE ARGUMENTE, ZARADI KATERIH SEM RAVNALA NA DOLOČEN NAČIN. 
Komunikologija mi bo odprla široka področja participacije in potencialno kadrovsko osnovo, zaposlila pa se bom lahko na različnih (bolj/manj upam, da kreativnih) mestih. Ne bo pa mi izpolnila želje ali vodila do (Maslowe) osebne samoaktuakizacije!

Obrnite kakor želite, odločitev, ki jo sprejmeo po končani gimnaziji, je vse drugo kot enostavna. Sama sem se s problemom nadaljevanja šolanja (za razliko od večine) ukvarjala že dve leti pred oddajo prijave in vpisa smeri. Pa ravno tako nisem najbolj zadela.
In kako naprej? NE VEM. Spričevalo je uredu, jaz sem uredu. Ni pa to tisto, v čemer se vidim - en vzrok je tisti, ki sem ga pri sebi prepoznala že na začetku študija - nimam ''filinga za marketing'', ki ga mnogi imajo sami po sebi. Ne spoznam se na te sfere in niti nimam namena, da bi se samoangažirala v tej branži. Zdi se mi, da nimam dovolj močnih komolcev. 
Problem pa je tudi to, na kar me je opozorila prijateljica že pred časom. Rekla mi je : '' ... če boš hotela uspeti (IZJEMNO) pri študiju, se boš morala odpovedati SPANCU ali DRUŽBI''. Obstajal naj bi TRIKOTNIK z ogljišči ( A=spanec,B=socialno živ. in C=kariera).    
CENA JE ZAME PREVISOKA, ker se noben človek spancu ne more odreči (to naj bi vodilo v smrt), je seveda potrebno likvidirati eno izmed ostalih alternativ. PRESODITE SAMI!

 

 pa še namig:

Čudno je, kako malo je treba, da smo srečni in še bolj čudno kolikokrat nam manjka prav to malo.