Ni važno kaj temveč s čim pišeš, ni pomembno kaj marveč kako gledaš!

Današnji težko pričakovani dan je mimo, prav tako pa tudi dež (baje vsaj za nekaj naslednjih dni) . Izpit sem odpisala in lahko rečem, da je občutek kar dober. Da ne pozabim povedati, da sem vstala malo pred sedmo. Z dobortami v eni roki, ki mi jih je za srečo dal s sabo Mali (no, nekaj jih je že prečasno končalo v mojih ustih) in s kafetom '' tu gow '' v drugi sem oddrajsala proti Bežigradu. Pozna se, da je obdobje intenzivnega dela na faxu, saj pol ure ni bilo stola fraj v naši superduper knjižnjici.

Tako sem kolovratila sem pa tja med policami, dokler se ni en tipček s fancy pc-jem končno spokal. Ob enajstih NAJ BI pisali, s poudarkom na '' naj ''. Pa smo čakali in, ker kdor čaka, dočaka, je profesor tudi prišel. Pa nebi, če ga nebi ena punca šla iskat v kabinet. Kdo pa nebi razumel psihično preobremenjenost profesorjev na naši fakulteti pa upravičeno jemal dejstvo, da je POZABIL, da imamo izpit. Tako smo potem pisali kasneje in vse do pol ene. Jaz sem pisala ne 100, ampak 150 na uro. Popisala sem štiri strani in odgovorila vse kar sem znala. Nisem vedela prav vsega, že tako so bila vprašanja nekoliko splošno (oz. preširoko) zastavljena, tako, da nisem točno vedela, kaj misli. Potem sem šla pa domov, končno, v objem svojemu Malemu in po ''giv mi fajv'' mojega malega :o).

Trenutno sem dobre volje, v dnevni sobi gledam film in opažam, da je tale blog malo potreben updata. Podoba je še preveč ''prvomajska'', tako, da bom poiskala kakšno primernejšo predlogo načrtovalca. Vreme zgleda nekoliko bolje, kot prejšnji teden, tako, da si mali že zasluži kak ornk sprehod, prejšnji teden namreč skoraj ni mogel ven, meni, pa bo tudi hrbtenica zagotovo hvaležna, če bo iz prisilnega krča lahko malo svobodno zravnano hodila.

Predvidevala pa sem prav in med vprašanji naletela ravno na tista, kar sem se posebej pripravljala, ker sem se jih bala. Torej se končno enkrat v življenju tudi meni nasmehne sreča. Do sedaj sem živela bolj povprečno suffersko. Odkar pa sem se naučila pomembnega nauka, je vsaka stvar na svojem mestu, in ker vas imam rada - to delim z vami:

POMEMBNO JE UPORABLJATI ORODJE, KI PRINAŠA USPEH

POMEMBNO JE GLEDATI S SRCEM <3, PA TUDI ČE JE VČASIH BOLJ ENOSTAVNO ZAMIŽATI Io)!!!

In ja, v naši ulici ŽE ZVONIJO KRAVE - zvonci, ki oznanjajo začetek proslave abrahama soseda - je že res, da vsak dobi kar mu pritiče ;).