Slovenija ima talent

Minil je še en (nič kaj pretresljiv) vikend in pusta nedelja, preživeta za zvezki in zaspano. Ponoči je lilo kot, da bi se bližala apokalipsa. Imam pa srečo, da se mali ne boji neviht in da mirno dalje panča vleče dreto tudi, ko lije ali piha.
Zjutraj sem imela takooo težžžko glavvvo. Ob sedmih sem se nekaj spravila učit, pa vmes na obroke izgubila voljo. Nekje do enajstih sem prišla skoz dve strani (srammeje), sem pa toliko bolj nadoknadila popoldan. Mali je tako moral it (je treba delat, služba kliče :( ), tako, da sem PRISILNO šla domov s psom mimo parka in NE po našem drevoredu, ker bi čene zavila še na klopco h noni na obisk in bila tam nekje do petih, pa potem začela. Tako sem bila doma (skupaj z vsemi pogovori med potjo; Lorenca, mama od Malega, Franko :P) ŽE ob pol štirih in se okoli štirih lotila artikulirat posnetek. Do petih sem prišla in posnela še drugi del, tako, da imam zdaj pretežno celotno gradivo posneto na Jabučku. Potem pa sem izpisala še eno gradivo in končala.

Sledi pa program finala na POP TV. Upam, da bo zmagal kakšen, ki je resnično primeren za idola in da bo manj polemik kot lani. Nisem pa prepričana, da smo Slovenci komu sploh sposobni privoščit USPEH.

Prva skrivnost uspeha je zaupanje v samega sebe.