Danes pa smo se podali na zahtevno turo in si kot cij zadali osvojiti vrh Tolminski kuk, ki se bohoti nad Tolminskimi Ravnami in v višino meri kar 2085m!
Na pot smo se izpred našega doma odpravili z avtom že ob pol sedmih. Do izhodišča smo prišli malo po sedmi uri in se podali na pot. Sprva smo šli mimo vasi skozi gozdiček, kjer se je vila res lepa gozdna pot, za katero smo (zahvaljujoč A., ki nam je razložila, kako se pride gor) potrebovali slabo uro in nato prispeli do PLANINE KUK. Tam so nas pričakale čudovite male kočice. Med njimi bi z veseljem našla eno, v katero bi se vselila in bi mi služila kot poletni vikend, kamor bi pobegnila pred poletno vročino in obveznostmi. Nato pa se je začela napol skalnata travnata steza za omenjeno planino. Pot vodi do večih vrhov (med katerimi je najbolj obiskan Migovec, poleg tega pa še Vrh nad Škrbino, Zeleni v. in drugi). Med potjo smo srečali kar nekaj (tudi poznanih) pohodnikov, ki so tako kot mi hodili in se trudili izkoristit VELIČASTEN DAN brez oblačka na nebu! Vreme je bilo res zelo na naši strani, ker smo tudi šli ob taki uri, da nas nebi izmučile previsoke temperature :).
Po skalnati poti smo prispeli na greben, kjer smo zavili levo (namesto kontra na Migovec) in se skozi rušje podali proti vznožju TK. Jaz sem bila očarana in entuziastično opazovala gorsko rastje. Videli smo prave planike, encijane, svišč in bodiko, njivsko grabljišče, smotano zares bodečo nežo, (dišečega & blagajevega) volčina pa luštrek, žal v TNP-ju, zato kaj dosti nismo upali tikati XD. Nato se je steza nadaljevala ob vznožju TK, od koder smo potem kar naravnost odpešačili navzgor. Ničkaj luštna ni bila pot do vrha, saj je bila polna skal in kamenja, kar pomeni, da nam je drselo in da smo se skoraj pobili od nerodnosti :). Je pa bil prekrasen, čudovit pogled z vrha na okoliške vrhove. Cani je bil seveda z nama in je užival, je pa bil na koncu vidno utrujen pa tudi malo izčrpan. Na vrhu smo pojedli, se podpisali v knjigo in počasi odšli nazaj, proti Tolminskim ravnam, kjer smo parkirali. Statistika: za pot do vrha smo potrebovali približno tri, za nazaj pa nekje dve uri. Ni slabo, sploh glede na to, da nismo pogosti pohodniki na tako dolgih variantah pa da smo pot vmes tudi malo ugibali, a kaj veš, if U donot try U never know.
Ko smo se vračali pa je pričelo nažigati poletno sonce in prav to je v gorah najbolj varljivo. Jaz sem prišla nazaj prav rjava, mali dehidriran z jezikom v globinah in Mali prepoten ;). Vmes me je klicala še mami in povedala, da uživata, baje sta tudi onadva uspela doseči enega izmed okoliških vrhov, imata kar poletne temperature, popoldne pa sta se vozila po okolišu z električnimi bicikli ;).
Jaz pa sem utrujena. DAVVERO!
Preostanek popoldneva sem preživela v družbi mr. Helpija, kateremu gre velika zahvala in zasluge za čistočo. Šele zdaj ugotavljam, kako pameten nakup in investicijo predstavlja tale mali strojček. Ni lepšega, ko prideš s hribov in se utrujen uležeš, on pa med tem posesa vse iglice in liste, ki si jih ti (predvsem pa pes) dostavil na parket. Z malim sva tako lahko v luft držala svojih šest tačk in se vsaj malo odpočila. Ker pa dela nikoli ne zmanjka sem vse lepo pospravila, oprala pregrinjalo in današnjo robo in seveda zložila perilo. Spodaj pa me čaka še en vrh, ki ga moram zvečer doseči - KUP NEZLIKANIH CUNJ. Vmes mi je uspelo prebrati še revijo, ki je ''zastonj'' prišla poleg druge - Eve. Zanimiv pa je bil zgolj članek o dušah dvojčicah. Nato sem vse skupaj odnesla v smeti.
Torej, za nami je prijeten dan, potrebovali pa bomo tudi nekaj počitka. Trenutno se regeneriram :o) in sem na voljo šele naslednje dni (pa ne prezgodaj (angel smilej) ). RADA VAS IMAM.
Ko za temnimi gorami sončece zaide, k tvoji beli postelji veverička pride, pa ti čisto tiho na uho zašepeče, drago malo bitje, mnogo, mnogo sreče.
Ni komentarjev:
Objavite komentar