Torej danes je res en tak, ničkajnaavden dan, sama sem se namreč (pre)zgodaj zbudila, ker sta našadva šla hodit. Majstra gresta že kmalu po šesti uri in posledično se naš mali začne praskati tako, da s tačko pošteno buta ob parket v njuni sobi češ '' kaj pa jst ''. Tako začnem seveda jaz dajati gospodarske ukaze v sosednjo sobo in se že od samega napihovanja glasilk, da bi ga z ''ostrimi'' besedami prepričala, naj se neha smilit sam sebi, predramim in ne morem več zaspat.
Dopoldan pa sem kmalu ugotovila, da tole zgodnje bujenje zadnjih nekaj dni ni najboljše za moj organizem. Malo se je vse skupaj združilo, dan se je zdel dooooolg in tudi zaspana sem bila cel čas. Potem pa sem ugotovila še, da sta nova dva ribaka očitno te dni poginila, ker ju pač ''ni bilo'' videt. Izkazalo se je, da bledi trupli plavata nekje v globeli. bljak!
Nadaljevala sva s planom potovanja, dela je precej, ampak je prijetno in ni nobenih težav, če se res organiziraš. Pri tem nam seveda pomaga znanje uporabe neta in angleščine, kolikor so strani pač prevedene. Tako lahko rečem, da imava dobršen del že urejen in napisan, manjka samo še urnik. Popoldan sta šla mama in tata v Novo Gorico. Nisem šla z njima, ker sem ostala pri Caniju pa tudi spalo se je kot sto polhom. Tako sem se ulegla in za kakšno uro zaprla oči, kljub sosedovi psici, ki je začuda pričela s spuščanjem svojih ničkajprijetnih glasov takoj, ko sem se ulegla :S.
Zdaj sem še malo flikasta od spanja, bo bolje, da grem brat knjigo ali kako drugače preživet preostanek popoldneva. Zunaj se je pooblačilo, napovedano je deževje, ki naj bi jutri dopoldne ponehalo. Ravno prav, da si človek odpočije, nikoli ne veš, morda pa jo z Malim kam mahneva jutri popoldne ;), temperature ne bodo več visoke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar