Favola*: Krn s Canijem :o).

Pester dan je za menoj, eden tistih prekratkih. Tole je zadnji vikend, ko mi (še) ni treba spakirati v prestolnico, zato sem včeraj sklenila, da bi ga rada izkoristila ali drugače rečeno - '' obeležila '' s kakšnim izletom. Mojadva sta šla v Benetke in na otoček poleg njih, sprva vabljena zraven sem odklonila, ker smo ugotovili, da prvič, nima kdo imeti tamalega in drugič, bi denar raje prihranila za kakšno pozimsko potovanje. Tako sem še zvečer kolebala med tem, kam bi se odpravila. Družbe (žal) nisem našla, ali pa sem se nanjo prekasno spomnia. Za drugič že vem za tisto, ki bo šla z mano, če bo našla svoj čas :o).
Počitnice so praktično že zaključene. Zjutraj pa me je predramil zvok vžiga avtomobila, ko sta se našedva odpravljala na svoj beneški ogled v ranem meglenem jutru. Ura je bila malo pred sedmo in zunaj tema, zoprna megla (na katero se bo počasi treba spet navaditi :P) in borih 12 stopinj Celzija. Pa sem se odločila, da jaz ne bom ostala doma in sva se s tamalim odpravila na izlet na Krn. Pot sem že poznala, pa sem kljub temu odkrila eno novo in tako sva gor šla po drugi, dol pa po navadni. Najprej sva šla po travi po bližnjicah, ki jih zadnjič še opazila nisva. Sem pa bila vesela, da je bil tokrat z mano Canko, da vsaj nisem bila čisto sama. Tako sem se prestrašila, ker sva srečala neko bokserko, ki je Canija prijela za vrat in ga ni hotela izpustiti; raje si ne predstavljam več, kaj bi bilo, če je nebi uspeli ločiti od njegovega majhnega telesca, takole pa je, če lastnik ne obvlada svojega psa (nimam zastonj pudlja in GA obvladam), lastniki pa shame of!
Pot navzgor se je malce vlekla, sprva sta šli skozi dve zanimvi oddaji, nato pa se je začel še vzpon pod kočo, ki sicer izgleda blizu, a ponavadi traja do nje še kako uro. Glede na to, da sva od izhodišča odšla ob 8h in prispela na vrh ob pol 11h sva bila dosti pridna ;).
Parkirišče je bilo ZABASANO z avtomobili, tako da sem komaj dobila prostor, kjer sem pustila mojega. Na vrhu pa je tudi bilo kar nekaj pohodnikov, še več pa sva jih srečala po poti navzdol. Res ne razumem ljudi, ki v največji vročini rinejo proti vrhu. Je pa res, da so tile malce ''goljufali'' :P ker so imeli meglo, ki je šla ob hribu proti vrhu, ki je mi (tazgodnji) nismo bili deležni (naravna aircondition pač). Na vrhu so mi skuhali kafico, pojedla sva vsak svojo malco, malce poklepetala z ostalimi gorniki in se odpravila nazaj dol. Vmes sva videla eno živahno prinašalko, gručo omaganih punc in čredo lepih konjčkov. Do avta pa sva prišla zadovoljna, saj ni bilo vroče in zato nisva bila preveč utrujena. Nato pa še pot domov, ki me je, roko na srce, skrbela bolj kot tista na vrh bule :o). Cesta je ozka, a k sreči sem uspela pripeljati, se izogibati nasprotnim in se varno vrnit domov.
Zelo lačččna sem najprej pospravila vso opremo, nato pa skuhala zase njoke v mesni omaki skupaj s papriko, potem pa sem se lotila še ostalega dela. Najprej sem okopala tamalga. Potem sem ga razčesala, mu umila zobke, dala zdravila in zrihtala uha. Nadaljevala sem z zlaganjem perila, likanjem in sesanjem. Mislim, da bom zvečer padla v posteljo. Da ne omenjam, da sem počistila tudi vso posodo. Hvalabogu imam Krupsija, da mi privošči kak topel napitek ;). Mislim, da si zdaj zaslužim nekaj prostih momentov zase, da vidimo, kaj ponuja televizija. Pa tudi o pašti nekaj razmišljam ;). Mali pa se je pomastil s sardinami :D.