ROJSTNODNEVNI IZLET NA KRN 2244 m v obeležje mojemu prihajajočemu 22. bdayu (2. september)

Za menoj je še en dragocen, lep in posebno preživet rojstnemudnevu posvečen dan.
Včeraj je še kazalo na nevihten in vremensko nestabilen dan, danes pa me je nekaj po peti zjutraj Mali poklical za dobrojutro in mi javil, da vreme bo in da je čas, da greva. Pa sva šla. NA KRN, tokrat je bila moja izbira, zaradi rojstnega dne, ki ga bom imela to nedeljo. In ker takrat nima časa, sva izlet prestavila na današnji dan in se odpravila v gore. Pa tako tudi na njegov rojstni dan nismo šli točno tisti dan. Tako, da sem bila zadovoljna tudi tako. Je pa res, da sama najbrž v takem vremenu nebi upala tvegati in se odpraviti tako visoko, ker je Krn pač Krn in zahteva svoje stabilno vreme.
Na stezo sva krenila približno ob sedmih in se po travnatem začetku vzpela do prvih hlevčkov. Na poti so naju pozdravili konjički, kravica, ovčka, pa še kakšna (nepredvidljiva) kača ali ptica. V začetnem spodnjem delu je bilo še kar veliko rastja, pa tudi bilk, tako, da je bilo zanimivo opzovati stezo pod nogami, pa tudi boljše, kot pogledovanje navzgor proti koči. Seveda so me VSI, ki so bili na Krnu, prej posvarili, da je pot '' psihološko '' težka in da NI dobro gledati cilja, ki se mu bližaš a se hkrati zdi vedno bolj oddaljen :/. Tako nama je na pomoč priskočila tudi jutranja megla, ki je še ostala od včerajšnje nevihte in nama tako zastirala pogled proti vrhu, a hkrati hladila, tako da nisva trpela neznosne vročine (ki naj bi bila za to pot značilna). 
Nato sva nadaljevala pot po skalnatem področju in bila pazljiva na smer, ki jo priporočajo smerokazi. Med potjo sva si ogledala tudi plezalno steno in si zabičala, da tega SE PA MIDVA NE BOVA LOTILA, ker je prenevarno in ni vredno tvegati življenja, glave in živcev svoje boljše polovice :P sama ne podpiram takšnih športnih dejavnosti, ki so kakorkoli življensko nevarne. 
Nato pa sva se počasi začela bližati vrhu in koči, ki je tik pod njim, kamor sva prispela okoli desetih (hodila sva torej nekje okoli tri ure). Poplačana sva bila z izjemnim pogledom na dolino in okoliške hribe, naredila '' kamnito dvaindvajstko '' in si dala enega najvišjih poljubčkov kar jih šteje najina zbirka. Oprema, ki sta mi jo m&t dala za rojstni dan se res dobro obnese, tako lahko rečem, da me ne boli več hrbet tudi, če imam s sabo več pijače, steklenička s filtrom se obnese, palice pa so tudi bistveno boljše. Tako, da sem za sprejemljivo ceno res najbrž dobila največ, kar bi lahko. Imam samo še slabo obutev pa oblačila, a morda me preseneti dobri Deda Mraz :o).
Nato sva se še '' umirila '', pojedla, vse dokumentirala in se počasi odpravila nazaj, proti avtu. Poti nazaj pa kar nekako ni bilo konca, tako, da se je na koncu že pošteno vlekla (kakor kurrrrja črrreva). Vesela in zadovoljna sva se preobula, pospravila robo in pomahala Krnu v slovo. Pot mi je bila všeč, a se zavedam, da nama je šlo vreme kar dosti na roko in da bi lahko bolj trpela. Za drugič pa nama je ostalo še jezerce v Lužnici ali pa Šmohor, kamor se morda odpraviva ob naslednji dopustniški priliki.



LEPO ŠKRLATNO JE DREVO,
KO HLADEN VETER VEJE.
V VSEH BARVAH ZAŽARI JESEN,
A SIVO JE NEBO.

JESENSKO LISTJE KAM HITIŠ
UJELI BI TE RADI,
KO Z VETROM RAJAŠ IN VRTIŠ,
KO ZLATO SE KOLO.

JEČIJO VEJE IN DRHTE
BRES PISANE ODDEJE,
KAKO JIH ZEBE BRES KOPREN,
KO PRIDE K NAM JESEN.