Srkni zrak in zadihaj,
vlezi se v travo in poslušaj noč,
ki te vabi med spomine.
Pomlad je prišla v naše kraje in z njo sonce, prijetnejše temperature in prijetna utrujenost. Skupaj z debelimi zimskimi volnenimi jopami pa smo pobrisali tudi prah na policah, pozdravili prve trompetice in reciklirali slaba, zimska razpoloženja. Letošnja zima je bila res huda, pa ne v vremenskem, ampak osebnostnem pogledu :/. Zgodilo se je toliko stvari, temnih spoznanj in sprememb, da najbrž še komaj sledite. Zdaj pa je tu uradno pomlad in čas je za nov lit na kolendarju in svež zrak v sobi. Mogoče sem se pa overrazdajala za druge in malo pozabila, da je tukaj še nekdo, ki se mu pravi jaz :P. Ta pa je prišel na vrsto zdaj in si zasluži nekaj odmora. Danes sem uživala v poganjkih, ki so moje priljubljeno pomladno opravilo. Že dolgo sem želela zeleno rožo (mimogrede, šopka belih tulipanov bi bila še vedno zelo vesela), pa ji nisem vedela imena. Pa sem jo potem le uspela dobiti in zdaj že (raz) množiti.
Pa tudi prve letošnje ''externe'' ribe smo imeli danes. In seveda zraven skledo dobrot (ki jih daje zelenjava).
Danes in jutri pa imamo posebni obletnici, zato imamo še več darilc, šopkov in razlogov za super feeling. Seveda dela ne manjka, ker pa mi trenutno tako ustreza, nimam nobene pripombe ;), ugotovila sem, da me intelektualno delo (dokler je po mojem okusu in količinah) bogati in mi je dolgčas brez. Človek pač ni narejen zato, da bo samo spal in se hranil, čene najbrž nebi imeli možganov.
Quanta gente giovane va via
A cercare più di quel che ha
Forse perché i pugni presi A nessuno li ha mai resi
E dentro fanno male ancor di più
Ed ho imparato che nella vita
Nessuno mai ci da di più
Ma quanto fiato quanta salita
Andare avanti senza voltarsi mai.
No, jst pa lepo nadaljujem s stričkom Hastingom :D, pa še prej grem ugriznit v eno jabolko, pa ne znanja, ne navadno, ampak jupija, granatno (sam, da me ne raznese :P).
...
... pufffff
Ni komentarjev:
Objavite komentar