Danes je poseben dan, posebna obletnica, pa tudi jutri :P. Danes sta pravzaprav obletnici (in ker imam takšnihindrugačnih praznovanj od preteklega leta dovolj ne praznujem). Pa da ne prehitevam - včerajšnjo podelitev viktorjev smo seveda spremljali in lahko se podpišem pod to, kar je rekla T., bla je super za žile rezat, nacionalka obup. Razen točke prusničk, ki (semizdida) vedno bolj same sebe zabavata in enkratnega komada tabujev, res ni bilo dobička. Brez drame, brez glamurja, samo par primorskih butcev in desa, gledalci pa so gotovo prej pričakovali kaj več.
Pirha pa še nismo našli in izgleda, da ga tudi ne bomo. Pri nas ga absolutno ni (v Ljubljani pa tudi, najverjetneje, ne), zato tudi letos Velikonočni zajec ne bo izpolnil želje. Bala bi se, da bo prej dočakal penzijo, ampak glede na daljšanje upok. dobe mislim, da me mogoče kdaj pa le doleti kak trudiček :P, wishso. Kljub klavrnemu začetku tega leta pa se mi zdi, da stvari nekako napredujejo, čeprav sem trenutno žalostna (zaradi večih dogodkov) in lahko rečem, da nas je nekaj '' zmazkov ''. Moja dobra kolegica se seli v Ameriko, ker je bila sprejeta na super Reutgers. Za njo sem sicer izjemno vesela in hkrati ponosna, jo bom pa nedvomno pogrešala, sploh pogovore in razumevanje, ker sva nekako '' dvojčici po duši '' - T. hvala, ker si. Tudi druga kolegica me zna razumet, je pa imela v čet. poseg na srčku in okreva. Pa sem ti prav tako zelo hvaležna za pomoč v najhujših dnevih, ko sem mislila, da se mi bo podrlo vse - T. tudi tebi hvala, ker si in upam, da sem se ti lahko vsaj malo oddolžila in da bova še naprej prijateljici, kot do sedaj. Tretji zmazek pa je moja kolegica, ki že več kot mesec trpi zarad hude res težke oblike gripe. Poleg tega, da ji grozi infekcijska in da zdravnica ne more verjet, da kljub počitku ni izboljšanja, ima še skrbi glede faxa (ker so tut pr njej f***** nerazumevajoči ali empatični, kot pr meni) - takšne si zaslužimo čas za svoj Jaz in S. hvala, ker si. Lahko rečem, da se premalo posvečam osebam, kot ste vi in da mi preveč energije požrejo butci, s katerimi se ni vredno (ali pa se ne bi smela) sploh ubadat. Zato je moj prvi cilj zdaj, da se bom več posvetila tistim, za katere čutim, da '' čutimo skupaj '', pa čeprav se ne vidimo (tako) pogosto (kot bi mogoče želele).
V preteklih mesecih sem veliko pisala o takšnih, ki so me prizadeli in povzročili razočaranost :(. No mislim, da sem trenutno jaz na vrsti, da SPREMENIM SEBE, ker bo samo to spremenilo odnos do okolja in prineslo lepšo prihodnost. Ena najbolj čudovitih lastnosti pravega prijateljstva je to, da razumeš in si razumljen. Prebujajo se ptički in ježki, to pa je nedvomno priložnost, da delaš na razumevanju sebe in SVOJIH pozitivk. Pa tudi malo kulinaričnega razvajanja sodi sem:
"Moj očka je policaj! Kaj dela pa tvoj očka?" "Tisto, kar mu reče mamica!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar